V bližini gradu sredi zemljišča, ki je nekoč služilo kot pokopališče, se dvigne cerkev sv. Doroteje. Znani zgodovinar dr. Franc Kovačič v svojem delu Zgodovina Lavantinske škofije na strani 333 navaja, da je bila cerkvica sv. Doroteje zgrajena že leta 1519; v nemirnem 16. stoletju, ko je okolica Ptuja silovito trpela zaradi turških vpadov in pustošenj, je bila verjetno žrtev tega divjanja. Sedanja cerkev pa je iz leta 1719. Zgrajena je bila v osmih letih.
Prvotno je spadala pod upravo sv. Ožbolta v Ptuju, leta 1790 pa že samostanski župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla v Ptuju, ki jo upravljajo minoriti. Leta 1812 ji je grozila velika nevarnost, da jo porušijo. Upravitelj ptujske dekanije je namreč predlagal, škofijski ordinarijat v Gradcu pa odobril, da se poruši, material pa porabi za novo šolo pri sv. Marku. Vendar so Dornavčani dosegli, da je bil sklep preklican.

Leta 1965 je bila ustanovljena župnija sv. Doroteje v Dornavi. Pokazala se je potreba, da bi moral biti dušni pastir stalno navzoč v župniji. To je spodbudilo provincialni definitorij leta 1972, da je sklenil, da se v Dornavi ustanovi samostan. Generalni definitorij je zavrnil prošnjo in priporočil ustanovitev podružnične hiše. Minister provincial je s pristankom definitorija 3. maja 1973 ustanovil podružnično hišo sv. Doroteje, ki je spadala k samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju, v upanju, da bo število redovnikov v provinci naraslo in bo mogoče ustanoviti samostan z vsemi možnostmi samostanskega življenja.
Zaradi pomanjkanja redovnikov in bližine ptujskih samostanov je vse do danes v Dornavi ostala samo podružnična hiša.

Viri:
Frančiškovi manjši bratje minoriti na slovenskem od časov sv. Frančiška do današnjih dni, Ljubljana 2002
Mir in dobro – Slovenski minoriti danes, Ljubljana – Sostro 1989