Sv. Doroteja
Poročila govorijo o Doroteji kot osebi, ki je živela zgledno deviško čistost, ljubezen do Boga in do ubogih. Mučeniško smrt je pretrpela za časa cesarja Dioklecijana. Cesarski namestnik v Cezareji jo je kaznoval z mučenjem, potem so jo s pestjo bili v obraz, nazadnje pa obsodili na smrt z obglavljanjem. Ob njenem pričevanju za Kristusa se je h krščanstvu spreobrnil sodni pristav Teofil. Zaradi tega so tudi njega mučili in nato umorili z mečem.
Sv. Doroteja je zavetnica nevest in cvetličarjev, kar se nanaša na dogodek pred njeno smrtjo. Ko je Doroteji bila izrečena smrtna kazen, je glasno zaklicala: »Srčna hvala, ljubitelj duš, ki me vabiš, da kot nevesta pohitim k tebi!« Sodni pristav Teofil se je iz nje ponorčeval, da naj mu iz rajskega vrta svojega ženina pošlje jabolka in rože. Doroteja mu je obljubila in obljuba se je po njeni smrti tudi čudežno izpolnila. Ta čudež je povzročil spreobrnjenje Teofila h Kristusu.
O Dornavi
Vas Dornava – sedem kilometrov vzhodno od Ptuja ob cesti, ki skozi Slovenske gorice vodi od Ptuja proti Ljutomeru – je zelo stara slovenska naselbina. Njeno ime prvič zasledimo v začetku 14. stoletja v starem salzburškem urbarju iz leta 1322. Vas sama pa je nstala že v dobi starejše slovanske kolonizacije v 11. in v prvi polovici 12. Stoletja.
Na začetku vasi v smeri proti Ptuju je na levi strani ceste že od daleč viden dornavski grad, čudovit primerek baročne arhitekture ne samo v slovenskem, ampak tudi v evropskem merilu.
Župnijska cerkev
V bližini gradu sredi zemljišča, ki je nekoč služilo kot pokopališče, se dvigne cerkev sv. Doroteje. Znani zgodovinar dr. Franc Kovačič v svojem delu Zgodovina Lavantinske škofije na strani 333 navaja, da je bila cerkvica sv. Doroteje zgrajena že leta 1519; v nemirnem 16. stoletju, ko je okolica Ptuja silovito trpela zaradi turških vpadov in pustošenj, je bila verjetno žrtev tega divjanja. Sedanja cerkev pa je iz leta 1719. Zgrajena je bila v osmih letih.
Prvotno je spadala pod upravo sv. Ožbolta v Ptuju, leta 1790 pa že samostanski župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla v Ptuju, ki jo upravljajo minoriti. Leta 1812 ji je grozila velika nevarnost, da jo porušijo. Upravitelj ptujske dekanije je namreč predlagal, škofijski ordinarijat v Gradcu pa odobril, da se poruši, material pa porabi za novo šolo pri sv. Marku. Vendar so Dornavčani dosegli, da je bil sklep preklican.
Leta 1965 je bila ustanovljena župnija sv. Doroteje v Dornavi. Pokazala se je potreba, da bi moral biti dušni pastir stalno navzoč v župniji. To je spodbudilo provincialni definitorij leta 1972, da je sklenil, da se v Dornavi ustanovi samostan. Generalni definitorij je zavrnil prošnjo in priporočil ustanovitev podružnične hiše. Minister provincial je s pristankom definitorija 3. maja 1973 ustanovil podružnično hišo sv. Doroteje, ki je spadala k samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju, v upanju, da bo število redovnikov v provinci naraslo in bo mogoče ustanoviti samostan z vsemi možnostmi samostanskega življenja.
Zaradi pomanjkanja redovnikov in bližine ptujskih samostanov je vse do danes v Dornavi ostala samo podružnična hiša.
Viri:
Frančiškovi manjši bratje minoriti na slovenskem od časov sv. Frančiška do današnjih dni, Ljubljana 2002
Mir in dobro – Slovenski minoriti danes, Ljubljana – Sostro 1989